AvLab se predstavi – Iz snemanja kratkega filma Nabiralka

AvLab se predstavi – Iz snemanja kratkega filma Nabiralka

“Kaj se zgodi, ko ljubezenska zgodba med ženo, možem in ljubico doseže svoj konec?”

V zgodbi spremljamo Roka, ki si želi avanture in ob tem laže svoji ženi, a ga doleti nesrečna usoda. Ta večer je zapelje Lejo, ki ima za sabo razmerje, v katerem jo je partner prevara. Svojo jezo sprošča tako, da se maščuje vsem nezvestim moškim. Roku se vrne vse hudo, ko njegov prstan postane le še ena izmed krvavih trofej v Lejini skrinjici.

Prišlo nam je že v navado, da v času Halloweena posnamemo film na temo noči čarovnic. Tako smo se v začetku oktobra zbrali na ‘brain-storming’ sestanku, da dobimo idejo, kaj bi posneli tokrat. Pred nami je bil le prazen list papirja in glave polne slabih idej. Par uric pozneje in nekje pri četrti verziji scenarija smo bili dovolj zadovoljni, da smo nadaljevali s predprodukcijo.
Posebnost tega snemanje je bila namreč prerez grla glavnemu igralcu, Roku Babiču. Žal nam Rok ni dovolil, da bi mu zares prerezali vrat, tako da smo se odločili za posebno tehniko praktičnega efekta, kjer smo cevkico s krvjo skrili pod umetno kožo ter jo namestili na grlo. Tako smo lahko ob pravem trenutku potisnili večjo količino krvi skozi umetno kožo, kar je na koncu izgledalo kot ureznina vratu. Pripraviti smo morali tudi nož in ga izbrusili do te mere, da je bil popolnoma neoster in varen za uporabo na snemanju.

Nato je nastopil snemalni dan. V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali v hiši družine Babič, ki nam je dom prijazno odstopila snemanje. Zatemnili smo vsa okna, tako da je bil set pripravljen na snemanje nočnih kadrov. Snemanje je potekalo gladko, z le manjšimi zamudami, kjer se je Leja Plut izkazala kot odlična izbira za vlogo Nabiralke, asistent prve kamere je bil David Rupčič, snemalec zvoka pa Tim Colarič. Okoli večera smo prišli do tistega kadra, ki nas je najbolj skrbel. Snemanje prereza vratu, za katerega smo imeli le en poskus. Maskerka Tjaša Miketič je poskrbela za odličen videz maske, medtem ko je Jure Kuhar skrbel za tehnični del tega eksperimenta.

Le en poskus, le en liter umetne krvi in le ena bela srajca. Vsi smo se nestrpno postavili na svoja mesta. In živčno čakali na moj režiserski ukaz »akcija!« … Leja je potegnila skozi vrat, Jure je potisnil kri skozi cevko in Rok se je mrtev zgrudil na tla. Gosta rdeča kri se je čudovito prelila po beli srajci in obrazu, ter na tleh ustvarila čudovito lužico krvi. Tega žal na filmu ni vidno v celoti, saj je lužica bila delno na blazinah, kamor je po padcu pristal igralec. Tudi kri ni špricala po zraku, kot smo si želeli. Vendar smo si v tistem trenutku oddahnili za uspešno posnet najtežji prizor. Nato smo urno začeli pospravljati popolnoma ‘zakrvavljen’ set in začeli pripravljat opremo za premik na drugo lokacijo.

Po urniku smo krepko zamujali in prišli na drugo lokacijo z večurno zamudo. V gostišču Muller, kjer so nam prijazno odstopili prostor za snemanje, smo tako imeli le še 2 uri časa za snemanje uvodnega dela filma. Krepko utrujeni snemalni ekipi je novo energijo vlilo 8 prostovoljcev, ki so v ozadju večerje igrali statiste. Nedvoumno so uživali v novo pridobljenih znanjih, kot je pitje vina tako, da nič ne popiješ (saj bi se skozi daljše obdobje ter v različnih poskusih lahko opazili različni nivoji vina v kozarcih).

Zaključili smo v poznih večernih urah in po 14 urah snemanja ugasnili kamere in odšli domov. V montaži, ki je sledila, sem opazil, da so statisti v ozadju ustvarjali razne vragolije. Medtem ko sem skrbel, da bo nivo vina v kozarcih daleč v ozadju enakomeren, nisem opazil, da si je eden od statistov v n-tem poskusu za ovratnik na majici nadel robec. Napako si lahko ogledate tudi v samem filmu, kjer se beli robec prikazuje in izginja v različnih kadrih.

Zahvaljujem se vsem 15 sodelujočim, ki so sodelovali na projektu, hkrati pa vabim tudi morebitne nove filmske navdušence, ki bi želeli sodeloval pri podobnih projektih.

Avtor: Grega Drobnič (režija/kamera/montaža)

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice