23
maj 2016

LITERARNI NATEČAJ ZVITICA 2016 -

 

 (vrstni red del – z izjemo prvega mesta – je naključen)

1. mesto Jaka Šikonja: Pač

 

Pač počasi dovolj je tega,
med nami mlade ima nadlega.
Medtem ko drugje igra tišina,
vojna v besedi je vzklila.

Pač ono in pač tisto,
pač kje tiči vse bistvo.
Povprek in počez se ga uporablja,
kot da ga vzeli bomo iz slovarja.

V poduk gre vsem govorcem,
ki ne enačijo se z zamorcem:

»Pač« izključite si iz zaklada,
naj tu razum prevlada.
Ko pa zanj ne bo ustreznega nadomestila,
se bo ideja že sama porodila,
da zamenjamo besedo,
ko pač povzroča zmedo.

Skupaj prosim še ljubitelje jezika,
popravite kolege, ki se jim zatika,
da se kaj kmalu bo ugotovilo,
da pač prerabljamo mašilo.

 

Sašo Žepuhar: En par

 

En par občutkov je – v življenju –
res čudovitih, ki smo jima dali vsakemu svoje ime.
Takih, ki človeku ogrejejo srce.


Tisti slajši je imeti rad;
ljubiti stvarstvo narave: polje, zvezde, bitja in sad.
In imeti rad tako, da ne moreš spat.


In drugi – biti ponosen.
Na narod, prijatelja, uspeh, ali zgolj na svoj pogum. 
V sebi. Ni treba da vidi cel svet.

 

Dino Subašić: V noči

 

Ko na mesto pade mrak,

vse je tiho, spi že vsak.

Tam pod luno fant bedi,

išče jo in to boli.

 

Bit' romantik je težko,

čutit', si upat ni lahko.

Njemu ni naklonjen dan,

čaka noč, ne, ni zaspan.

 

Ona v njem up budi,

v mislih, tu, ob njem sedi.

Verz za verzom piše njej,

a sreče ni v ljubezni tej.

 

Se kdo vpraša, kaj mu je?

Romeov več ni in Julij ne.

Ker drugače vidi svet,

v tem času je ujet.

 

Čeprav boli, on srečen je,

ker ve, ona čaka ga nekje.

 

Vid Skrbinšek: Vsemirje časa ure dolge prazni

 

 

Vsemirje časa ure dolge prazni,

bodriti njih mi ne pusti ljubezni,

resnično nič me v mukah zdaj ne strezni,

saj ptica nosi v zraku srh bojazni.

 

Tegoba, strah in črni deček frazni,

boje se sreče v tvoji tej bolezni,

o vem to daje me v ljubezni zvezni

bogat objem po hitri mrzli kazni.

 

Osorna smrt me kliče in mi pravi:

morda je danes pravi mrki danes,

oh sreča, da pri misli moji zdravi

 

jeseni v vojno kliče me sam Ares

in vidim lučko tam na drugi strani,

minljiv si, večen! Primus inter pares.

 

Anonimno: Jutra, noči in labod

 

 

Dobro jutro; Ne vem, kje si, a spomnila sem se nate. Upam, da piješ kavo ob Ljubljanici, medtem ko ti Morissey prepeva. Imaš še vedno rad Smithse? Še poslušaš »Asleep« vsako noč pred spanjem? Nikoli nisem razumela, kako si jo lahko poslušal vsak večer, ko pa je tako žalostna. Jaz sem vedno zaspala v solzah, ti pa z nasmeškom na obrazu. Dolgo te že nisem videla. Si se postrigel? Všeč so mi bili tvoji kodrasti lasje. In tvoja črna očala, ki so tako lepo padla na tvoj nos in ti popestrila oči.

Želim si, da bi nehal kaditi (si mogoče že?); nikoli nisem marala, ko si me poljubil in je tvoj dah smrdel po tobaku. A tvoji zobje niso postali rumeni, s seboj si vedno nosil žvečilne gumije. Vijolični Airways, vedno v desnem žepu, skupaj z rdečim vžigalnikom, ki sem ti ga kupila v Rimu. Saj vem, da je bilo kajenje del tvojega imidža. Zato si mi bil všeč. Način, na kateri si držal cigareto, med kazalcem in sredincem, kako si ovil prste okoli nje, ko si vdihnil. Nekaj me je vleklo k tebi. Bil si tako zanimiv in skrivnosten, vsak dan sem se naučila nekaj novega o tebi. Da je bila tvoja prva beseda »pivo«, da si prvo violino pri 9-ih letih vrgel skozi okno, ker je na njej počila struna. Da si imel rad, ko sem se smejala na glas, dokler nisem imela solz v očeh.

Še igraš violino? Si jo mogoče razbil med kakšnim napadom jeze? Samo enkrat sem bila ob tebi, ko si se razjezil in obljubil si, da je bilo zadnjič. Težko je gledati ljubljeno osebo, ko se bori s samim sabo, ti pa mu ne moreš pomagati. Reševala te je violina. Všeč mi je bilo, ko si mi igral uspavanke. Še nikoli nisem slišala lepšega »Laboda,« kot tistega, ki si ga zaigral ti. Tvoj zvok je bil tako sanjav. Vedno si igral z zaprtimi očmi, sprostil si se, če me nisi videl pred sabo. Prsti so tako precizno menjavali pozicije, lok si vlekel s tako naglico, kot da ti bi zmanjkalo časa. Vendar je bilo meni vseeno, ljubila sem zvok, ki si ga privabil iz tiste majcene violine.

Lahko noč; Pogrešam te, a vem, da ti je lepo. Vedno si znal poskrbeti zase. Ko slišim tvoje ime, me stisne v želodcu, spomnim se na poljube in na spopade. Oba sva bila preveč pametna, da bi uvidela kako zelo neumna sva bila. Hvala, ker si mi nosil zvezde in sonce. Srečna sem zate, kjerkoli si. Želim si le, da bi te še enkrat slišala igrati, ker ti nobena izvedba »Laboda« z Youtuba ne sega do kolen.

 

 

 

 

 

Sašo Jakljevič: Dokument št. 97

 

Tik. Tik. Tik. Je v stavbi odmevalo klikanje stare analogne ure, medtem ko je Roberto prenašal torbe polne denarja v predprostor sefa. Precej dolgočasno delo pri katerem sta ga opazovali dve gospodični, ki naj bi urejali še zadnje papirje pred odhodom domov, a sta v resnici le pili kavico in klepetali. Marmorne ploščice so pod njegovimi težkimi škornji oddajale poseben, veličasten odmev v tej stari stavbi, ki še vedno zgledala precej dostojno. Pred nekaj leti so tej baročni zgradbi uredili novejši varnostni sistem, hkrati pa ji povrnili nekdanjo lepoto. Vrnil se je po zadnji dve torbi, ko se je s konca hodnika zaslišalo klopotanje kovinskega predmeta.

Trenutku tišine je sledila eksplozija. Hodnik je preplavil sunek, ki je na svoji poti trgal stene in kristalna stekla. Roberto je na svoji koži začutil vročino. Zarezala je vanj. Zabrisalo ga je po tleh mimo pulta. Sobo je napolnil prah in glasno piskanje je zapolnilo njegovo glavo. Iz ušes in nosu mu je tekla kri, zrak v pljučih pa je bil strupeno boleč. Brez orientacije se mu je zdelo kakor, da se je obrnila gravitacija. Vse je postalo zamegljeno medtem, ko so mimo njega v počasnem gibanju tekle temne postave. Bil je rop. Poskušal se je premakniti, a je bilo njegovo telo kakor iz svinca. Videl je kako so s potovalkami zbežali in se izgubili v prašnem hodniku. Iz prahu se mu je približala ena od postav. Vedel je. Bliža se njegov konec. Prijela ga je za roko. Na čelu je začutil hlad. Vse okrog neznane postave je postajalo svetlejše in svetlejše. Vse dokler... Blisk.

Vse okrog njega se je zavrtelo, kakor da se je znašel v galaktičnem vrtincu, ki ga je srkal globoko proti svetlobi…

 

 

Zanimivo je kako se lahko življenje hitro obrne na glavo in več ne veš kaj si, ne kdo. Morda se znajdeš na drugem koncu sveta ali pa le tavaš po galaksiji. Morda ti sploh več nisi ti… Kaj misliš, da se je zgodilo Robertu? Je imel kdo še pred tem z njim kakšne načrte? Kaj… Kaj…- je Sašo obstal za tipkovnico svojega računalnika. “Ma neee nooo… aaaa” se izdahnil. Ure in minute so tekle. Natečajni rok je bil pred vrati in še vedno ni imel končanega izdelka. “Dej no, razmišljaj. Kdo je ta misteriozna postava?” Enostavno ni vedel kako zaključiti kratke celote, ki bi lahko bila objavljena v Zvitici. Vse pisanje, ki ga je vložil v zadnjih nekaj mesecih se je neprestano razvijalo kakor organska pošast, ki ne prenese biti v le eni obliki. Četrta verzija in še vedno bi potreboval nekaj mesecev, da bi lahko zagledal konec tunela in zgodbo razodel svetu. “ ... kaj pa če sem to jaz? Ne, ne.. Kar nekaj. Ok, ni šans da mi to danes uspe zaključiti, ker imam v ozadju še zgodbo, ki se zgodi prej in po tem. Enostavno bodo morali počakati. Ja, to bo še najbolje!” se je odločil in napisal tale odsek teksta, s katerim vas je povabil, da mu pišete na spletni naslov Dokument.st.97@gmail.com. Če želite biti obveščeni o razvoju zgodbe in končnemu izdelku seveda. “Obljubim,... da boste doživeli akcijo… ne to je preveč cheezy.” Je pomislil, ko je želel napisati še zaključek, a se je raje poslovil z velikim pritiskom na tipko “Enter”.