14
feb 2017

IZJAVA ZA JAVNOST

V Klubu belokranjskih študentov ostro zavračamo besede, ki jih je bilo mogoče zaslediti v medijih, ki pokrivajo celotno Slovenijo, in so letele na delavski ter izobraževalni kader mladih v Beli krajini – regiji, ki je že dovolj dotolčena z brezposelnostjo. Trenutna brezposelnost je glede na število prebivalcev najvišja v Črnomlju, kjer po januarskih podatkih znaša 17,2 %.

 

KBŠ je v svoji letošnji predstavi "Avtonomija" pokazal, da se razmere v Beli krajini ne dogajajo mimo nas, ampak jih občutimo tudi mladi, zato ne moremo mirne vesti spremljati neutemeljeno, napačno in neopravičeno predstavljanje belokranjske mladine v članku, ki je bil objavljen na spletnem portalu Slovenske tiskovne agencije v četrtek, 9. 2. 2017 (priloženo v priponki). V Klubu belokranjskih študentov moramo izpostaviti nekaj dejstev, ki zapisanim besedam oporekajo.

 

Po podatkih SURS-a je bilo v poročilu, ki je bilo narejeno leta 2016, v jugovzhodni Sloveniji v letu 2014 število študentov na tisoč prebivalcev med najvišjimi, in sicer je tistih, ki imajo višjo ali visokošolsko izobrazbo, 23 odstotkov. V letu 2014 je bila jugovzhodna Slovenija – poleg osrednjeslovenskega območja – edina regija, kjer je bilo mesečno plačilo delodajalca višje od slovenskega povprečja, saj so plače namreč znašale 1019 evrov neto. Zunaj regije in svojega prebivališča je delala kar četrtina delavcev, največ pa jih je bilo zaposelnih v osrednjeslovenskem statističnem okolišu. Sklepamo lahko, da imamo pri nas visok odstotek študentov, ki se izobražujejo in  gradijo na svoji karieri, zaposlimo pa jih ne.

 

V članku je bilo prav tako izpostavljeno, da so območni šolski programi zastareli in neprilagojeni dejanskim potrebam. Tudi temu moramo oporekati, saj ob pohvalnih dosežkih Srednje šole Črnomelj (natančneje gimnazijskega programa) nikakor ne moremo trditi, da je izobraževalni sistem jugovzhodne regije za časom. Črnomaljska gimnazija se je na lestvici najbolj uspešnih srednjih šol na maturi uvrstila na 9. mesto od skupno 81 srednjih šol. Zaključimo lahko, da problem ni v stopnji izobrazbe mladih, ampak v okolju, ki teh znanj ne nadgradi in stimulira, da bi bila primerna za delovanje v podjetju. Glavna funkcija šole je že od antike naprej izobraževanje in z logičnim sklepanjem nikakor ne moremo trditi, da gre ob vidni uspešnosti belokranjskih študentov in dijakov za problem neizobraženosti. Naletimo lahko zgolj na problem nekompetentnosti posameznika za zahteve podjetij, čemur pa se šola kot javna, a zapostavljena institucija v obrobni regiji, težko prilagaja.

Rešitev je v financiranju in prilagajanju institucionalnega kurikuluma srednje šole, v štipendiranju dijakov in študentov, v dodatnih izobraževanjih mladih, kar pa vsekakor podjetju predstavlja dodatne stroške. Brez teh in samega vlaganja ter prilagajanja kompetenc posameznika za potrebe lastnega podjetja nikakor ne more biti pozitivnih rezultatov, pa naj bo ta posameznik iz Bele krajine ali iz katerekoli druge regije.

 

Statistični podatki kažejo, da delodajalci v Beli krajini premalo vlagajo v usposabljanje zaposlenih ali potencialno zaposlenih. Primerov z dobro prakso vlaganja v raziskave in razvoj mladih je – razen v trenutno največjemu podjetju v Črnomlju in peščici drugih – premalo. Težave, ki pestijo belokranjsko gospodarstvo, pa so tudi pomanjkanje kvalitetnih (ustvarjalnih) delovnih mest. To povzroča selitev delovne sile v središče Slovenije in v tujino, povečanje brezposelnosti in zaostajanje v razvoju podjetniškega sektorja. Je na mladih odgovornost, da podjetja, ki delujejo v Beli krajini, ne usposabljajo bodoče delovne sile za svoja delovna mesta?

 

Članek, ki namiguje, da kljub brezposelnosti v Črnomlju niso pripravljeni delati, je absurden. Problem so med drugim tudi delovni pogoji, ki jih podjetja ponujajo. Zakaj bi se mladi z visoko izobrazbo odločili delati za minimalno plačo v slabših pogojih, če lahko boljše delo najdejo drugod in zaslužijo veliko več? Od tukaj tudi razlog, zakaj lažje najdejo kader iz Hrvaške, saj je njihova bruto minimalna plača (3276 kun oziroma 439,17 evrov) po zadnjih podatkih v letu 2017 skoraj enkrat manjša kot slovenska (804,96 evrov). Mar na severu naše države ni podobno stanje, kjer Slovenci odhajajo na delo čez mejo v Avstrijo?

 

Kako naj se mladi vrnemo v Belo krajino, regijo, ki je že tako v težkem položaju, z njo zaživimo in v njej uspešno delamo, če nam odrasli svet ne nameni pozitivne spodbude, ampak raje tlači naš trud, nam zbija motiviranost in moralo že takoj na samem začetku našega življenja ter kariere?

 

V Klubu belokranjskih študentov bomo podobne incidente tudi v prihodnje ostro obsojali, saj si za Belo krajino želimo boljšo prihodnost, normalno delovno okolje, v katerega se bomo lahko vrnili iz mesta, kjer smo se izobraževali, in za svoj trud ter delo dobili primerno plačilo.

 

Klub belokranjskih študentov